Logike pesniškega jezika

Pričujoči članek je dodatek k članku, ki sem ga napisala maja (link). Po tistem sem prejela tudi zvočni zapis dogodka in bom tako dogodek predstavila lažje, bolj verodostojno.

Okrogla miza, katere smernice so bila zapisane v napovedi dogodka, ki ga je vodila Barbara Pogačnik, so bile: Kdaj in zakaj pesniki (lahko) kršijo pravila, ki jih postavljajo slovnica slovenskega jezika, SSKJ in slovenski pravopis? Kako se to dogaja v drugih jezikih, v primerjavi s slovenščino? Kako je v tovrstnih tvorbah mogoče zaznati podlago, obarvano z drugim jezikom? Poleg tega so bila skozi diskusijo ponavljajoče izpostavljena vprašanja: Kaj sploh je jezik poezije, kako je v poeziji s tujerodnostjo in kakšna je vloga dvoumnosti v poeziji, za katero je Barbara Pogačnik dejala, da se ji zdi, da je »ena bistvenih značilnosti poezije. Dvoumnost je tudi tista, ki razlikuje prozo od poezije. Tista lega, ko besede ni mogoče razumeti samo v enem smislu, ampak si jo bralec izkušenjsko prisvoji. To se pravi, da vanjo položi vse, do koder seže njegova izkušnja, tako jezikovna kot praktična. V tem je poezija odprta forma. In tukaj je morda ravno meja med kodom in predlogom v jezik.«

S temi vprašanji in predlogi za diskusijo je bilo odprto nadvse zanimivo področje raziskovanja mej pesniškega jezika. Odgovori, ki sem jih pričakovala in ki sodijo k tako jasnim vprašanjem, pa so stekli v povsem drugo smer in tako so gostje, ki so v začetku še mogoče spoštljivo odmerjale prostor teoriji o poeziji(kasneje se je pogovor pogosto spremenil v preglaševanje sogovornic in v sipanje s strastjo prepredenih, a ne z argumenti podkrepljenih izjav) ter sogovornicam in voditeljici, predstavile izkušnje, temelječe na njihovem delu s študenti, pri prevajanju in lektoriranju. Kar pa za diskusijo, ki je temeljila na povsem jasnih primerih neologizmov iz pesniških zbirk Poema etra (Zvezdana Majhen), Vesolje žalujko veter žaluzije (Radharani Pernačič), Inja (Slavica Šavli), Dve leti pod ničlo (Karlo Hmeljak), nikakor ni bilo bistveno in ni odgovorilo na vprašanja, zastavljena v začetku diskusije. Izmikanje jasnemu odgovoru na zastavljena vprašanja in primere je bila pot, ki je kasneje v pogovoru vodila do nasilnih in neutemeljenih negativnih (subjektivnih) sodb gostij o zgoraj navedenih pesniških zbirkah. Vsekakor tema okrogle mize niso bili subjektivni estetski užitki, ki se porajajo ob branju poezije ali pa stopnja težavnosti branja poezije, ki jo lahko določajo neologizmi ob branju, temveč raziskovanje logik pesniškega jezika ob primerih neologizmov. Ker pa gostje tega niso želele ali zmogle upoštevati, je prišlo do kritike, ki me ni pretresla samo zaradi čistega napuha, s katero je bila izrečena in podkrepljena, ampak tudi zaradi neutemeljenega (oziroma utemeljenega na kilometrini izkušenj in dela z jezikom, kar nikakor ni močan argument, ampak prej argument moči) blatenja pesniških zbirk avtoric. Irena Novak Popov je za zbirko Inja navrgla komentar svojih 21-letnih študentov ob branju te pesniške zbirke, ki je bil, da je to branje pretežko, da ne razumejo. (Tega, da bi jo razumeli študentje, na okrogli mizi nihče tudi ni zahteval in tak podatek ničesar ne doda k razumevanju rabe neologizmov). Nadaljevala je, da »mora biti napor, ki ga bralec vlaga v reševanje rebusov (nerazumljivih besed, besednih zvez v pesmi op.a.), poplačan z estetskim užitkom. Če ne, je ta njegov napor prazen tok. Meni se Poema etra (Zvezdana Majhen op. a.) gnusi. To je tako zanič poezija, to je tako skrotovičeno! /… / Jaz se pa upam povedat, kdo je dober, kdo je pa zanič. To je moja kilometrina.« V tem slogu se je diskusija nadaljevala in z naslednjim neprijetnim presenečenjem je postregla Petra Koršič (lektorica in sourednica Literaturine zbirke domačega leposlovja Prišleki, kritičarka, poznavalka ženske pisave), ko je k besedam Irene Novak Popov dodala: »Včeraj na literarnem večeru sem omenila: moški se poslužujejo jezika drugače. Ženske velikokrat, mogoče, ker nimajo zgodovine, mogoče nimajo samozavesti ali pesniške moči, in zato v jeziku enostavno tako drobnjakajo.« Neologizmi in način pisanje poezije treh avtoric zgoraj omenjenih pesniških zbirk je torej po njenem mnenju posledica pomanjkanja nečesa (naj bo to zgodovine, pesniške moči ali samozavesti). Ampak ali ni mogoče taka trditev premalo domišljena in se zdi izrečena v sferi moškega šovinizma? Ali gre tukaj za vprašanje o razliki med pisavama, kakšna je ženska, kakšna je moška, kako in zakaj je drugačna, koliko je drugačna? Površne trditve lahko nehote postavijo ta način pisave na pozicijo slabše pisave (ali to celo po njenem sovpada z žensko pisavo?) in tako se je zgodilo tudi z uporabo glagola drobnjakati, ki je zvenel pejorativno.

Diskusija se je nadaljevala v napetem slogu, bolj podobnemu kavarniškemu pogovoru, v katerem pogovor znova in znova prekinja hrup padlega kozarca, odlomki glasbe ali pa glasen smeh rahlo opitega soseda. Barbara Pogačnik je v nadaljevanju zopet želela povezati razpuščene niti v eno, s hipotezo, da gre pri razvoju jezika vedno za nepredvidene poti, da se morda tisto, kar je veljalo za stranpoti, kasneje izkaže za jezikovni potencial in obratno in je povedala, kako se je »v 16. stoletju (v Franciji op.a.) jezik izjemno cepil in se posluževal točno takih primerov, ki smo jih mi zdaj označili kot … »bullshit«, oziroma za slabe. Zato so se dvorni gramatiki v 17. stoletju odločili, da bodo odrezali, zajezili samovoljo v jeziku. Nekateri znanstveniki pa to opisujejo kot tisto točko, kjer se je razvoj prevesil iz faze motivacije v fazo zatona.« Gostje, ki so na vse kriplje branile normo v jeziku in bile s tem tudi zelo podobne prav takšnim dvornim gramatikom, takšnim, ki želijo prehitro galopirajoči jezik zaustaviti in ga prilagoditi svojim miselnim zmožnostim, so se odgovoru seveda izognile. Barbara Pogačnik je zato je podala primer »leskniti«. Povedala je, da je »oblikovno utemeljiva forma, samo pač ne obstaja« in da »gre tu za dejansko dodajanje zmožnostim jezika«. Irena Novak Popov je ob koncu diskusije pripomnila, da je »možno, da so to (torej uporaba neologizmov op.a.) znaki dekadence, tudi pri nas«.

Barbara Pogačnik stoji na strani, kjer zajezitev pesniške svobode (kar je Irena Novak Popov poimenovala za »samovoljo«) lahko pomeni fazo zatona jezika, pa tudi zniževanje ravni zahtevnosti branja. Na drugi strani pa Irena Novak Popov razmišlja, da so sami neologizmi že znak dekadence in jih označuje za gnusne, bullshit, k temu pa Nives Vidrih doda tudi sočno pripombo, s katero neologizme označi za »besedno onaniranje«.

Vsekakor sem od gostij pričakovala več širine in odprtosti pri razumevanju novumov v jeziku, če so se že podale na pot razpravljanja o tem, četudi je bila okrogla miza namenjena razpravi o posameznih primerih neologizmov in invencije v sodobni slovenski poeziji. To ni nujno vprašanje pomanjkljivega jezikovnega koda (oziroma je potrebno poiskati mejo med nezavednim in zavestnim kršenjem norme, kar je bil tudi namen te okrogle mize) kot so gostje menile, temveč zavestno kršenje jezikovne norme, da se s tem avtorji izrečejo, da pokažejo inovativnost (a ne samo zavoljo inovativnosti same). Dobro bi se bilo vprašati o samih predpostavkah jezika, kako so motivirane spremembe v jeziku, kaj spremembe povedo o stanju duha časa, v katerem pesniki in pesnice ustvarjajo, na kaj neologizmi kažejo. Lastno dojemanje te okrogle mize bi zaključila z mislijo, da bi spremembe v jeziku morale bolj navduševati, navdajati z iskreno željo po razumevanju, zakaj tako in ne drugače, kaj spremembe pomenijo, kaj sporočajo in kakšen odgovor ponujajo.

Jasno je, da, ko predstavljaš neko avtoriteto, bodisi kot profesor, prevajalec, lektor, moraš ob takšnih ključnih vprašanjih jezika zavzeti jasno, nedvoumno, odkrito, iskreno in z argumenti podkrepljeno pozicijo. Nikakor ni dopustno, da preženeš takšna vprašanja, kot bi odganjal muho iz spalnice, ker moti tvoje zatočišče in spanec. Kjer se dogaja jezik, ni prostora za počivanje na imenu, ki si ga ustvaril ali so ti ga pridali drugi, jezik se spreminja in le zares odprte oči in jasno argumentirane misli(zagotovo podkrepljene s strokovnim znanjem na tem področju) omogočajo konstruktiven odnos do vedno spreminjajočega se jezika.

Aggressive Theatre: Misija širjenja domačnosti poezije

Aggressive Theatre še naprej širi bivanjski prostor poezije. Vnaša jo tako, da jo namenoma izključi. Poezija se tako približa, ljudje so primorani, da se vsaj za hip ustavijo in pogledajo, morda kasneje tudi preberejo.
Projekt imenovan Südbanhoff Poesie Wien avtorja Andreja Grilca, je postavljen »v medkulturno okolje, Südbanhoff predstavlja namreč vrata v Dunaj za vso vzhodno Evropo, kjer se zbirajo priseljenci iz držav bivše Jugoslavije in iščejo pomoč na trgu črnega dela*.« Je tam kaj prostora tudi za poezijo? Na kakšen način jo lahko predamo? Andrej Grilc in ostali člani so našli eno pot tako, da so jim poezijo dejansko nastavili na pot.

To je njihov zadnji projekt, pripravljajo še nekaj novih:

- Romanje poezije (enkrat junija)
- Eno kepico poezije, prosim. (02.07.2009, 17.00-20.00, Ana Desetnica, 12. mednarodni festival pouličnega gledališča)
- Blok – zbirka poezije (ponovitev ob otvoritvi festivala Mladih rim v Menzi pri koritu, 14.6.2009)

Vsekakor, privoščite si poezijo tudi sami. Boste videli, da je zares dobra!

Fotografije in več informacij: www.aggressivetheatre.com

*V predstavitvi projekta na strani Aggressive Theatra

DSP: Denisa Comănescu in Ioan Moldovan

13.5.2009, Ljubljana

Društvo slovenskih pisateljev je v okviru sodelovanja z Društvom romunskih pisateljev v sredo zvečer gostilo pesnico Deniso Comănescu in pesnika Ioana Moldovana. Literarni večer se je začel malo po sedmi uri zvečer. Posedli smo se v prijetni dvorani Društva, naslonili svoje hrbte in z nežnim pričakovanjem čakali začetek branja in zvenenja. Pred začetkom branja poezije je Cvetka Bevc(organizatorka in moderatorka večera) na kratko predstavila dosedanje ustvarjanje avtorice in avtorja ter prevajalca pesmi Aleša Mustarja in dramsko igralko Sašo Pavček, ki je prevedene pesmi brala.


Sledil je prevod prve pesmi Denise Comănescu z naslovom Vrnitev iz pregnanstva (Întoarcerea din exil). Kot intermezzo branju je sledilo vprašanje Denisi Comănescu, kako bi opisala svojo poetiko in pesniško pot. Odgovorila je, da težko govori o sebi in ima raje, če najprej o tem piše kritik, ona pa potem vidi, če se strinja ali ne. Zaznamovala jo je anglo-ameriška poezija 60. in 70. let prejšnjega stoletja, prav tako pa tudi evropska in irska poezija. Je mnenja, da je to, kar pišeš, sad branj, čeprav ni nujno, da potem tudi pišeš na enak način.. Svoj jezik je opisala kot naraven, metafore so redke, v primeru, če že, je metafora cela pesem. V nadaljevanju so bila branja najprej v romunskem jeziku, katerim so sledili prevodi. Druga pesem z naslovom Pessoa je bila poklon enemu njenih najljubših pesnikov, Fernandu Pessou - ima ga tako rada, da je po njem poimenovala celo svojega mačka. Tretja pesem z naslovom The common room je govorila o blokadi, ki jo vsak pesnik kdaj doživi pred belim listom papirja. Prebrala je še pesmi Udomačitev poezije (Îmblânzirea poeziei), Elegija za klobučarja (Elegie pentru un pălărier) in Vaje v izganjanju duhov( Exerciţiu de exorcizare).

(od leve proti desni: Saša Pavček, Ioan Moldovan, Aleš Mustar, Denisa Comănescu in Cvetka Bevc)

Tako smo prešli v drugi del branja poezije Ioana Moldovana. Sledila je prva pesem z naslovom Kot nekdo drug (Ca altcineva) in prevod. Cvetka Bevc ga je nato vprašala, kako je biti pesnik in literarni kritik in združevati kritiko poezije drugih. Odgovoril je, da se je šolal v obdobju, ko biti bralec in pesnik ni bilo izključujoče; biti kritik pa pomeni biti zelo pozoren bralec. Pravi, da se poezija rodi iz poezije, pisati o poeziji pa ni samo eksistencialna, ampak čisto naravna stvar. Prebral je še pet pesmi z naslovi Post festum, Stil, Pes pod stolom (Câinele de sub scaun), Poln dan (O zi plină) ter Pravzaprav (De fapt). Povedal je tudi, da ponavadi piše kratke pesmi in nam pojasnil, da je docta puella (učeno dekle) junakinja, ki nastopa v mnogih njegovih pesmih in je v latinščini zato, ker jo je tudi študiral.


Večer nas je pobožal kot topla sapa in pogostil naše duše. Hvaležnost smo izkazali z aplavzom, po katerem nas je Cvetka Bevc povabila v drugo dvorano, kjer smo lažje navezali stike in diskutirali o večeru, poeziji, …


Fotografije: Maja Kavzar

V POEZIJI POMENI VSE

. : Dopolnjen članek : .

LUD Literatura, Ljubljana, 6.5.2009

Logike pesniškega jezika je bil naslov okrogle mize, ki jo je pripravilo LUD Literatura v okviru spomladanskih branj in pogovarjanj. V pogovoru so sodelovale lektorica in sourednica literarne zbirke Prišleki Petra Koršič, lektorica in prevajalka Nives Vidrih, Irena Novak Popov, profesorica na ljubljanski slovenistiki ter Barbara Pogačnik kot moderatorka. Iskale so odgovore na vprašanja o mejah pesniškega jezika, njegovi dvoumnosti in jezikovni tujerodnosti.

(Od leve proti desni: Petra Koršič, Irena Novak Popov, Nives Vidrih in Barbara Pogačnik (moderatorka))

Moderatorka je začela z vprašanji, če je kritika kompetentna za spremembe jezika, kaj je gojišče razvoja jezika in če ima proza možnosti za razvoj invencije jezika. V splošnem velja, da je poezija posebni prostor za invenicijo jezika. Irena Novak Popov je tako dejala, da so že ruski romanisti, ko so raziskovali estetsko funkcijo jezika, so raziskovali poezijo in ne proze. Dodala je tudi, da v prozi jezik služi nečemu drugemu, je transparenten, poezija se bere drugače, v poeziji pomeni vse in da so pesniki zakonodajalci jezika (čeprav se boji, da temu danes ni več tako). Nives Vidrih je poudarila, da je kot prevajalka zelo inventivna z jezikom, trudi se ohranjati učinek, ki ga ima beseda ali besedna zveza v originalu. Petra Koršič je v nadaljevanju predstavila svoj pogled na sodelovanje lektorjev, urednikov in avtorjev in tako rekla, da je strah pred lektorji splošna praksa, četudi je po njenem mnenju bolj potreben strah pred uredniki. Pogovor se je kasneje dotaknil tudi teme o nalogi lektorja, ki naj bi bila le približevanje, pri čemer avtonomnost avtorja/avtorice še vedno ostaja popolna, saj na koncu vedno odloči le on/ona (četudi se odloči za napako). Udeleženke okrogle mize so nam postregle z mnogimi primeri, ki so kazali na njihovo jezikovno inventivnost pri prevajanju. Pojasnile so, koliko težav ima lektor lahko pri delu s samovoljnimi, neodločenimi avtorji/avtoricami, ki ne vedo, zakaj so neko ločilo postavili tako in ne drugače, ki niso dosledni in ne znajo v resnici kršiti norm (saj le tisti, ki jih poznajo, jih lahko). Vse tri so se strinjale, da je potrebna prava mera. Po razmisleku o pravi meri seveda človek dobi vsaj trn v peto, ki ga potem ves čas opominja, da tu le nekaj ni čisto v redu. Na tako težko vprašanje, kot je »kaj je prava mera«, lahko vedno odgovori le posameznik sam. Udeleženke pogovora so jo utemeljile s kilometrino ukvarjanja z literaturo ter njihovo strokovnostjo. Izkazalo se je, da težko branje poezije, ki njim ne prinaša nobenega estetskega užitka, ni vredno branja. Strinjale so se tudi, da je ob pretiranem izdajanju knjig, zagotovo treba narediti selekcijo med slabimi in dobrimi knjigami. Pri tem pa pomaga občutek za pravo mero. Ravno tako je z neologizmi. Nekateri pesniki/pesnice jih uporabljajo samo zaradi tega, da so inovativni in svojih neologizmov ne znajo vplesti v pesem. Pesem tako ne nudi estetskega užitka, ne »poplača« napora pri branju in ji pripada le kakšno slabšalno ime.

Slišati je bilo tudi nekaj o razliki med pesniki in pesnicami. Petra Koršič je razložila, da se moški poslužujejo jezika drugače, saj ženske nimajo zgodovinskega samozavedanja, pesniške moči in zato drobnjakajo. Irena Novak Popov pa je ostro kritizirala spremne besede uveljavljenih avtorjev/avtoric, ki povzdigujejo še neuveljavljene literate, četudi po njenem mnenju opevana pesniška zbirka ne zasluži takšnih veličastnih spremnih besede in to ni nič drugega kot literarni marketing in kasneje hipokrizija.



Okrogla miza je bila torej namenjena iskanju odgovorov. Prebudila je veliko vprašanj, ki morda izzvenijo brez odgovora ali odgovora sploh nimajo, če gledamo posamezne liste in ne celega drevesa. Pogovor se je po dveh urah in pol počasi iztekel. Poslušalci smo dobili veliko iztočnic za razmislek o samih predpostavkah, s katerimi se poslužujejo/poslužujemo vrednotenja poezije, prave mere, neologizmov in jezika samega.

Poiskala sem en pozitiven odgovor na to, katera beseda je dobra ali slaba, kako lahko to vemo in kje naj iščemo. Tako vam lahko ponudim ta simpatičen video, na katerem Erin McKean redefinira pojem slovarja. Torej, pospravimo piščalke in vrzimo mreže!

Drobtinica 1

Začetek 21. stoletja: Popoldan: filter

med mano in življenjem je kavni filter
zrnca stopljena pronicajo
v brezbarvno skledo
in tam migotajo

prebavljiva, dišeča
1111111111ppij me
11111111111prefiltrirano

tvoja črna duša
tvoja živa duša

INTERVJU Z YUYUTSU RD SHARMA: NA POT DO HIŠE POEZIJE

Yuyutsu RD Sharma je svetovno znan nepalski pisatelj in pesnik. V slovenščini imamo dva prevoda njegovih del: zbirko njegove poezije Jezero Fewa & konj in njegov izbor nepalske kratke proze z naslovom Zgodbe iz Nepala (oboje je izšlo pri Sodobnosti International). Pri nas je gostoval na 14. Slovenskih dnevih knjige.

Več (biografija/branja/dogodki): www.yuyutsu.de

I: V Sloveniji ste že več kot en teden, obiskali ste mnogo mest, katero se vam je zdelo najbolj čarobno in zakaj?

Y: Všeč mi je Maribor. Ima posebno energijo. Ni mesto brez obraza, ni prazno mesto. Nekaj minut po mojem prihodu v mesto sem čutil, da sem prišel v zares evropsko mesto. Všeč mi je tudi obala. Bog je naredil Slovenijo zares lepo.

I: Bi z vašega gledišča lahko rekli, da smo Slovenci narod, ki ljubi poezijo ali ne? Kot vem, je Nepalcem poezija zares blizu, in celo sami ste rekli, da so v vaši državi vsi pesniki. Zakaj mislite, da je tako?

Y: Nepal kot Slovenija, čeprav je stlačen med velike sosede, je preživel zaradi unikatnega jezika in literature. Nepal je narod, rojen iz sape poetičnih prevajalcev kot Bhanubhakta Acharya. Pesnik je prevedel ep Ramayana v nepalski jezik. Brez skupnega jezika noben vladar ne bi mogel zgraditi enotnega naroda. Nekoč v preteklosti so se meje Nepala razprostirale vse do Punjaba in Assama. Nepalski jezik je tudi zelo muzikalen, zadeva za velike poetične višine. Vsaka nepalska beseda prikliče svojo lastno kulturo.

I: In z vsemi pesniki mislite vse, moške in ženske? Kakšna je situacija med ženskimi pesnicami in pisateljicami? Jih je veliko, se lahko preživljajo s pisanjem?

Y: Imamo dolgo tradicijo ženskih pisateljic. Tudi na lokalnih festivalih ženske igrajo pomembno vlogo. Ko rečem, da so vsi v Nepalu pesniki, mislim na to, da imajo poetično srce in pogosto na gorskih festivalih in v času žetve ženske prepevajo ljudske in monsunske pesmi na poljih.

I: Lahko preživite s pesništvom v vaši državi? Ali dobite kakršnokoli pomoč od vlade?

Y: Ne, jaz sem izjema. Ni veliko pesnikov, ki si dovolijo iti po prepovedani poti. Na splošno se pesniki ne preživljajo s pisanjem in imajo kakšno čudno službo, ali pa učijo ali se ukvarjajo z novinarstvom. Nekateri gredo tudi pod okrilje političnih strank, pametnejši se pridružijo profitni INGO. Kot pravi predani pesnik Kabir pisanje poezije ni lahko, najprej moraš zažgati svojo hišo in iti na pot do hiše poezije.

I: Politična situacija v vaši državi je bila zadnja tri leta zelo napeta, ko se je kralj odpovedal moči in ste kasneje sprejeli demokracijo, postali republika. Se je življenje za umetnike spremenilo, je bila kakšna pomembna sprememba?

Y: Kralj se ni odpovedal moči, od vseh političnih strank je bilo sproženo Demokratično gibanje in se je bil primoran odreči svoji moči. Ampak presenetljivo, ne zdi se, da se je mnogo spremenilo in da bi se trpljenje Himalajčanov popolnoma končalo. Imamo 16-urni namenski izpad elektrike, pomanjkanje vode itd. Življenja ljudi so postala težka. Šolski otroci se ne morejo učiti in vsake toliko politični nemiri paralizirajo celoten narod, četudi zaradi majhne provokacije.

I: Če primerjate vrednost, ki jo ima kultura pri nas in vas, kaj bi lahko rekli.

Y: Je povezava z gorami, Alpe in Himalaja. Mnogi plezalci so plezali na Everest in mnogi so tam umrli. Njihove duše prebivajo na vrhovih Alp, njihovem večnem domu. Slovenija je tako kot Nepal majhen, a prelep narod s čudovitimi ljudmi.

I: V vaši biografiji piše, da ste se leta 1995 posvetili pisanju in prevajanju. Predvidevam, da ste pisali že prej. Se spominjate svoje prve pesmi, občutka, prostora in časa, v katerem ste bili, ko ste jo napisali?

Y: Ne. Do takrat sem že objavil tri pesniške zbirke in druge knjige prevodov. Ampak želel sem biti »full time« pisatelj. Vedel sem, da hodim po ostrem robu. Šel sem na pot. Na začetku je bilo zelo težko. Ampak ko vztrajaš, te ljudje začnejo prepoznavati. Imeti moraš strast, da slediš svoji mulini poti.

I: Potem ste spoznali Davida Raya. Na kakšen način je vplival na vas?

Y: Bil sem igralec, preden sem spoznal Davida Raya na Rajasthanski Univezi v Jaipuru. Želel sem biti velik igralec. Ampak za trenutno življenje sem si želel doktorat, da bi lahko postal dober literarni kritik in profesor. Ko sem spoznal Davida Raya, so se odprle nove meje. Z njim sem se naučil, kako trivialno je lahko akademsko življenje, in ugotovil, koliko literarnih kritikov in profesorjev je zelo zlobnih, pretencioznih in dolgočasnih. Naučil sem se, da moram poslušati pesem svojega klica.

I: Brala sem vašo zbirko Jezero Fewa in konj: jezik je neverjeten na način, da ne uporabljate samo preprostih besed, ampak prinašate tako veliko v pesem in še vedno pesem ostane močna in povezana, ne odide daleč stran. Sedi v tebi samem, tiha in velika. Vaše kritično oko zazna, kaj iščejo nekateri ljudje, ko pridejo v vašo deželo. Brez tega, da jih sodite. Ženske so lepe, večje kot vse, sama narava. To vam daje vaša dežela,mar ne? In vi veste, kako to vzeti.

Y: Ženske so večje kot bogovi. Zato so naši največji bogovi častilci ženske energije. V tem primeru sem zares pogan.

I: In potem, spomnim se, da ste mi povedali, da je svet vaš dom. Tako pišete o Amsterdamu kot drugih mestih, mislite, da bi lahko pisali tudi o Sloveniji?

Y: Rad imam Slovenijo. Je neka lahkotnost, ki te navdihne. Je atmosfera, v kateri se slavi življenje in lepota na primer: jaz prihajam z brahmanske družine. Kot sin hindujskega svečenika sem bil naučen, naj se izogibam alkoholu. In zvest svoji vzgoji ne pijem veliko. Začel pa sem piti vino v Sloveniji skoraj vsak dan. Slovenska vina so čudovita. Čudi me, zakaj nisem nikoli slišal o slovenskih vinih drugje po Evropi ali v ZDA. Kmalu, čutim, bom pisal veliko o Sloveniji in o njenih srčnih ljudeh.

STOP POEZIJA

22. aprila 2009 se je v notranjosti Kolovrateater zgodila zaseda Aggressive Theatra. Mimoidoči so zaradi opozorilnega traka STOP POEZIJA z zanimanjem opazovali dogajanje, a so, ker dogajanje ni bilo brutalne narave, hitro odšli. Nekaj besedolačnikov pa se je udobno namestilo na samo prizorišče in čakalo.



Sledila je kratka razlaga dogodka: v noči iz 25. na 26. marec se je pravzaprav zgodil čisto majhen »zločin«, bil je izveden projekt Aggressive Theatra: Blok – Zbirka poezije. Tako imenovani »zločinci« (Anjuša Belehar, Andrej Grilc, Marko Kumer – Murč, Glorjana Veber) so »napadli« blok, ga polepili s trakovi in čisto pravo poezijo nalepili na vhodna vrata bloka in na vrata posameznih stanovanj (v poštne nabiralnike pa so dali kratko sporočilo z idejo, da je poezija namenjena vsem, ni talka tistih, ki »razumejo« ter se daje vsem in to brezpogojno). V Kolovrateatru so post festum pokazali posnet filmček, ki je bil zaradi glasbe ter posnetkov ročne ure videti kot čisto pravi, dobro načrtovani »napad« poezije.

Filmček se je končal in v ozadju smo v živo zaslišali bas kitaro in bobne (Matej Sušnik in Klemen Markelj) – meditativno in nežno. Takrat smo bili še opazovalci dogajanja, ločeni od dogodka samega, nakar so na prizorišče stopili oni – »zločinci«. Začeli so brati poezijo, vsi in naenkrat. Ne da bi sami vedeli, se je ozračje napolnilo z nami (bivšimi opazovalci), postali smo sostorilci. Vsrkali so nas in si nas podajali od besede do besede. Zdelo se je, da so ugrabili duše in si jih prilepili k svojim besedam. S pogledi in glasom so se spajali naši horizonti. Dobrih 20 minut je bilo prizorišče polno poezije, ljubezenske, kritične, meditativne, humorne. Čisto prave poezije. Čisto pravih občutkov. Čisti užitek.

Poezija je tokrat nagovorila iz vseh kotov in nagovorila je vse.


Fotografije in več informacij: www.aggressivetheatre.com




iva