Logike pesniškega jezika

Pričujoči članek je dodatek k članku, ki sem ga napisala maja (link). Po tistem sem prejela tudi zvočni zapis dogodka in bom tako dogodek predstavila lažje, bolj verodostojno.

Okrogla miza, katere smernice so bila zapisane v napovedi dogodka, ki ga je vodila Barbara Pogačnik, so bile: Kdaj in zakaj pesniki (lahko) kršijo pravila, ki jih postavljajo slovnica slovenskega jezika, SSKJ in slovenski pravopis? Kako se to dogaja v drugih jezikih, v primerjavi s slovenščino? Kako je v tovrstnih tvorbah mogoče zaznati podlago, obarvano z drugim jezikom? Poleg tega so bila skozi diskusijo ponavljajoče izpostavljena vprašanja: Kaj sploh je jezik poezije, kako je v poeziji s tujerodnostjo in kakšna je vloga dvoumnosti v poeziji, za katero je Barbara Pogačnik dejala, da se ji zdi, da je »ena bistvenih značilnosti poezije. Dvoumnost je tudi tista, ki razlikuje prozo od poezije. Tista lega, ko besede ni mogoče razumeti samo v enem smislu, ampak si jo bralec izkušenjsko prisvoji. To se pravi, da vanjo položi vse, do koder seže njegova izkušnja, tako jezikovna kot praktična. V tem je poezija odprta forma. In tukaj je morda ravno meja med kodom in predlogom v jezik.«

S temi vprašanji in predlogi za diskusijo je bilo odprto nadvse zanimivo področje raziskovanja mej pesniškega jezika. Odgovori, ki sem jih pričakovala in ki sodijo k tako jasnim vprašanjem, pa so stekli v povsem drugo smer in tako so gostje, ki so v začetku še mogoče spoštljivo odmerjale prostor teoriji o poeziji(kasneje se je pogovor pogosto spremenil v preglaševanje sogovornic in v sipanje s strastjo prepredenih, a ne z argumenti podkrepljenih izjav) ter sogovornicam in voditeljici, predstavile izkušnje, temelječe na njihovem delu s študenti, pri prevajanju in lektoriranju. Kar pa za diskusijo, ki je temeljila na povsem jasnih primerih neologizmov iz pesniških zbirk Poema etra (Zvezdana Majhen), Vesolje žalujko veter žaluzije (Radharani Pernačič), Inja (Slavica Šavli), Dve leti pod ničlo (Karlo Hmeljak), nikakor ni bilo bistveno in ni odgovorilo na vprašanja, zastavljena v začetku diskusije. Izmikanje jasnemu odgovoru na zastavljena vprašanja in primere je bila pot, ki je kasneje v pogovoru vodila do nasilnih in neutemeljenih negativnih (subjektivnih) sodb gostij o zgoraj navedenih pesniških zbirkah. Vsekakor tema okrogle mize niso bili subjektivni estetski užitki, ki se porajajo ob branju poezije ali pa stopnja težavnosti branja poezije, ki jo lahko določajo neologizmi ob branju, temveč raziskovanje logik pesniškega jezika ob primerih neologizmov. Ker pa gostje tega niso želele ali zmogle upoštevati, je prišlo do kritike, ki me ni pretresla samo zaradi čistega napuha, s katero je bila izrečena in podkrepljena, ampak tudi zaradi neutemeljenega (oziroma utemeljenega na kilometrini izkušenj in dela z jezikom, kar nikakor ni močan argument, ampak prej argument moči) blatenja pesniških zbirk avtoric. Irena Novak Popov je za zbirko Inja navrgla komentar svojih 21-letnih študentov ob branju te pesniške zbirke, ki je bil, da je to branje pretežko, da ne razumejo. (Tega, da bi jo razumeli študentje, na okrogli mizi nihče tudi ni zahteval in tak podatek ničesar ne doda k razumevanju rabe neologizmov). Nadaljevala je, da »mora biti napor, ki ga bralec vlaga v reševanje rebusov (nerazumljivih besed, besednih zvez v pesmi op.a.), poplačan z estetskim užitkom. Če ne, je ta njegov napor prazen tok. Meni se Poema etra (Zvezdana Majhen op. a.) gnusi. To je tako zanič poezija, to je tako skrotovičeno! /… / Jaz se pa upam povedat, kdo je dober, kdo je pa zanič. To je moja kilometrina.« V tem slogu se je diskusija nadaljevala in z naslednjim neprijetnim presenečenjem je postregla Petra Koršič (lektorica in sourednica Literaturine zbirke domačega leposlovja Prišleki, kritičarka, poznavalka ženske pisave), ko je k besedam Irene Novak Popov dodala: »Včeraj na literarnem večeru sem omenila: moški se poslužujejo jezika drugače. Ženske velikokrat, mogoče, ker nimajo zgodovine, mogoče nimajo samozavesti ali pesniške moči, in zato v jeziku enostavno tako drobnjakajo.« Neologizmi in način pisanje poezije treh avtoric zgoraj omenjenih pesniških zbirk je torej po njenem mnenju posledica pomanjkanja nečesa (naj bo to zgodovine, pesniške moči ali samozavesti). Ampak ali ni mogoče taka trditev premalo domišljena in se zdi izrečena v sferi moškega šovinizma? Ali gre tukaj za vprašanje o razliki med pisavama, kakšna je ženska, kakšna je moška, kako in zakaj je drugačna, koliko je drugačna? Površne trditve lahko nehote postavijo ta način pisave na pozicijo slabše pisave (ali to celo po njenem sovpada z žensko pisavo?) in tako se je zgodilo tudi z uporabo glagola drobnjakati, ki je zvenel pejorativno.

Diskusija se je nadaljevala v napetem slogu, bolj podobnemu kavarniškemu pogovoru, v katerem pogovor znova in znova prekinja hrup padlega kozarca, odlomki glasbe ali pa glasen smeh rahlo opitega soseda. Barbara Pogačnik je v nadaljevanju zopet želela povezati razpuščene niti v eno, s hipotezo, da gre pri razvoju jezika vedno za nepredvidene poti, da se morda tisto, kar je veljalo za stranpoti, kasneje izkaže za jezikovni potencial in obratno in je povedala, kako se je »v 16. stoletju (v Franciji op.a.) jezik izjemno cepil in se posluževal točno takih primerov, ki smo jih mi zdaj označili kot … »bullshit«, oziroma za slabe. Zato so se dvorni gramatiki v 17. stoletju odločili, da bodo odrezali, zajezili samovoljo v jeziku. Nekateri znanstveniki pa to opisujejo kot tisto točko, kjer se je razvoj prevesil iz faze motivacije v fazo zatona.« Gostje, ki so na vse kriplje branile normo v jeziku in bile s tem tudi zelo podobne prav takšnim dvornim gramatikom, takšnim, ki želijo prehitro galopirajoči jezik zaustaviti in ga prilagoditi svojim miselnim zmožnostim, so se odgovoru seveda izognile. Barbara Pogačnik je zato je podala primer »leskniti«. Povedala je, da je »oblikovno utemeljiva forma, samo pač ne obstaja« in da »gre tu za dejansko dodajanje zmožnostim jezika«. Irena Novak Popov je ob koncu diskusije pripomnila, da je »možno, da so to (torej uporaba neologizmov op.a.) znaki dekadence, tudi pri nas«.

Barbara Pogačnik stoji na strani, kjer zajezitev pesniške svobode (kar je Irena Novak Popov poimenovala za »samovoljo«) lahko pomeni fazo zatona jezika, pa tudi zniževanje ravni zahtevnosti branja. Na drugi strani pa Irena Novak Popov razmišlja, da so sami neologizmi že znak dekadence in jih označuje za gnusne, bullshit, k temu pa Nives Vidrih doda tudi sočno pripombo, s katero neologizme označi za »besedno onaniranje«.

Vsekakor sem od gostij pričakovala več širine in odprtosti pri razumevanju novumov v jeziku, če so se že podale na pot razpravljanja o tem, četudi je bila okrogla miza namenjena razpravi o posameznih primerih neologizmov in invencije v sodobni slovenski poeziji. To ni nujno vprašanje pomanjkljivega jezikovnega koda (oziroma je potrebno poiskati mejo med nezavednim in zavestnim kršenjem norme, kar je bil tudi namen te okrogle mize) kot so gostje menile, temveč zavestno kršenje jezikovne norme, da se s tem avtorji izrečejo, da pokažejo inovativnost (a ne samo zavoljo inovativnosti same). Dobro bi se bilo vprašati o samih predpostavkah jezika, kako so motivirane spremembe v jeziku, kaj spremembe povedo o stanju duha časa, v katerem pesniki in pesnice ustvarjajo, na kaj neologizmi kažejo. Lastno dojemanje te okrogle mize bi zaključila z mislijo, da bi spremembe v jeziku morale bolj navduševati, navdajati z iskreno željo po razumevanju, zakaj tako in ne drugače, kaj spremembe pomenijo, kaj sporočajo in kakšen odgovor ponujajo.

Jasno je, da, ko predstavljaš neko avtoriteto, bodisi kot profesor, prevajalec, lektor, moraš ob takšnih ključnih vprašanjih jezika zavzeti jasno, nedvoumno, odkrito, iskreno in z argumenti podkrepljeno pozicijo. Nikakor ni dopustno, da preženeš takšna vprašanja, kot bi odganjal muho iz spalnice, ker moti tvoje zatočišče in spanec. Kjer se dogaja jezik, ni prostora za počivanje na imenu, ki si ga ustvaril ali so ti ga pridali drugi, jezik se spreminja in le zares odprte oči in jasno argumentirane misli(zagotovo podkrepljene s strokovnim znanjem na tem področju) omogočajo konstruktiven odnos do vedno spreminjajočega se jezika.