INTERVJU Z YUYUTSU RD SHARMA: NA POT DO HIŠE POEZIJE

Yuyutsu RD Sharma je svetovno znan nepalski pisatelj in pesnik. V slovenščini imamo dva prevoda njegovih del: zbirko njegove poezije Jezero Fewa & konj in njegov izbor nepalske kratke proze z naslovom Zgodbe iz Nepala (oboje je izšlo pri Sodobnosti International). Pri nas je gostoval na 14. Slovenskih dnevih knjige.

Več (biografija/branja/dogodki): www.yuyutsu.de

I: V Sloveniji ste že več kot en teden, obiskali ste mnogo mest, katero se vam je zdelo najbolj čarobno in zakaj?

Y: Všeč mi je Maribor. Ima posebno energijo. Ni mesto brez obraza, ni prazno mesto. Nekaj minut po mojem prihodu v mesto sem čutil, da sem prišel v zares evropsko mesto. Všeč mi je tudi obala. Bog je naredil Slovenijo zares lepo.

I: Bi z vašega gledišča lahko rekli, da smo Slovenci narod, ki ljubi poezijo ali ne? Kot vem, je Nepalcem poezija zares blizu, in celo sami ste rekli, da so v vaši državi vsi pesniki. Zakaj mislite, da je tako?

Y: Nepal kot Slovenija, čeprav je stlačen med velike sosede, je preživel zaradi unikatnega jezika in literature. Nepal je narod, rojen iz sape poetičnih prevajalcev kot Bhanubhakta Acharya. Pesnik je prevedel ep Ramayana v nepalski jezik. Brez skupnega jezika noben vladar ne bi mogel zgraditi enotnega naroda. Nekoč v preteklosti so se meje Nepala razprostirale vse do Punjaba in Assama. Nepalski jezik je tudi zelo muzikalen, zadeva za velike poetične višine. Vsaka nepalska beseda prikliče svojo lastno kulturo.

I: In z vsemi pesniki mislite vse, moške in ženske? Kakšna je situacija med ženskimi pesnicami in pisateljicami? Jih je veliko, se lahko preživljajo s pisanjem?

Y: Imamo dolgo tradicijo ženskih pisateljic. Tudi na lokalnih festivalih ženske igrajo pomembno vlogo. Ko rečem, da so vsi v Nepalu pesniki, mislim na to, da imajo poetično srce in pogosto na gorskih festivalih in v času žetve ženske prepevajo ljudske in monsunske pesmi na poljih.

I: Lahko preživite s pesništvom v vaši državi? Ali dobite kakršnokoli pomoč od vlade?

Y: Ne, jaz sem izjema. Ni veliko pesnikov, ki si dovolijo iti po prepovedani poti. Na splošno se pesniki ne preživljajo s pisanjem in imajo kakšno čudno službo, ali pa učijo ali se ukvarjajo z novinarstvom. Nekateri gredo tudi pod okrilje političnih strank, pametnejši se pridružijo profitni INGO. Kot pravi predani pesnik Kabir pisanje poezije ni lahko, najprej moraš zažgati svojo hišo in iti na pot do hiše poezije.

I: Politična situacija v vaši državi je bila zadnja tri leta zelo napeta, ko se je kralj odpovedal moči in ste kasneje sprejeli demokracijo, postali republika. Se je življenje za umetnike spremenilo, je bila kakšna pomembna sprememba?

Y: Kralj se ni odpovedal moči, od vseh političnih strank je bilo sproženo Demokratično gibanje in se je bil primoran odreči svoji moči. Ampak presenetljivo, ne zdi se, da se je mnogo spremenilo in da bi se trpljenje Himalajčanov popolnoma končalo. Imamo 16-urni namenski izpad elektrike, pomanjkanje vode itd. Življenja ljudi so postala težka. Šolski otroci se ne morejo učiti in vsake toliko politični nemiri paralizirajo celoten narod, četudi zaradi majhne provokacije.

I: Če primerjate vrednost, ki jo ima kultura pri nas in vas, kaj bi lahko rekli.

Y: Je povezava z gorami, Alpe in Himalaja. Mnogi plezalci so plezali na Everest in mnogi so tam umrli. Njihove duše prebivajo na vrhovih Alp, njihovem večnem domu. Slovenija je tako kot Nepal majhen, a prelep narod s čudovitimi ljudmi.

I: V vaši biografiji piše, da ste se leta 1995 posvetili pisanju in prevajanju. Predvidevam, da ste pisali že prej. Se spominjate svoje prve pesmi, občutka, prostora in časa, v katerem ste bili, ko ste jo napisali?

Y: Ne. Do takrat sem že objavil tri pesniške zbirke in druge knjige prevodov. Ampak želel sem biti »full time« pisatelj. Vedel sem, da hodim po ostrem robu. Šel sem na pot. Na začetku je bilo zelo težko. Ampak ko vztrajaš, te ljudje začnejo prepoznavati. Imeti moraš strast, da slediš svoji mulini poti.

I: Potem ste spoznali Davida Raya. Na kakšen način je vplival na vas?

Y: Bil sem igralec, preden sem spoznal Davida Raya na Rajasthanski Univezi v Jaipuru. Želel sem biti velik igralec. Ampak za trenutno življenje sem si želel doktorat, da bi lahko postal dober literarni kritik in profesor. Ko sem spoznal Davida Raya, so se odprle nove meje. Z njim sem se naučil, kako trivialno je lahko akademsko življenje, in ugotovil, koliko literarnih kritikov in profesorjev je zelo zlobnih, pretencioznih in dolgočasnih. Naučil sem se, da moram poslušati pesem svojega klica.

I: Brala sem vašo zbirko Jezero Fewa in konj: jezik je neverjeten na način, da ne uporabljate samo preprostih besed, ampak prinašate tako veliko v pesem in še vedno pesem ostane močna in povezana, ne odide daleč stran. Sedi v tebi samem, tiha in velika. Vaše kritično oko zazna, kaj iščejo nekateri ljudje, ko pridejo v vašo deželo. Brez tega, da jih sodite. Ženske so lepe, večje kot vse, sama narava. To vam daje vaša dežela,mar ne? In vi veste, kako to vzeti.

Y: Ženske so večje kot bogovi. Zato so naši največji bogovi častilci ženske energije. V tem primeru sem zares pogan.

I: In potem, spomnim se, da ste mi povedali, da je svet vaš dom. Tako pišete o Amsterdamu kot drugih mestih, mislite, da bi lahko pisali tudi o Sloveniji?

Y: Rad imam Slovenijo. Je neka lahkotnost, ki te navdihne. Je atmosfera, v kateri se slavi življenje in lepota na primer: jaz prihajam z brahmanske družine. Kot sin hindujskega svečenika sem bil naučen, naj se izogibam alkoholu. In zvest svoji vzgoji ne pijem veliko. Začel pa sem piti vino v Sloveniji skoraj vsak dan. Slovenska vina so čudovita. Čudi me, zakaj nisem nikoli slišal o slovenskih vinih drugje po Evropi ali v ZDA. Kmalu, čutim, bom pisal veliko o Sloveniji in o njenih srčnih ljudeh.